Osnovno vprašanje: Kako razlagati Sveto pismo?

Glede tega, kako beremo Sveto pismo, kako pristopamo k besedilom in kako ravnamo z odlomki, ki nam niso všeč, imamo v osnovi dve možnosti:

1. Določene odlomke izberemo in jih naredimo za osnovo in merilo razlaganja celote (tako nastane slavni »kanon znotraj kanona«); okrog njih razporedimo vsa druga besedila; vse druge odlomke, ki (na videz ali v resnici) govorijo drugače, upognemo pod ta »kanon«, lahko s pomočjo alegorije, eisegeze in drugih interpretativnih prijemov. Tako lahko dobimo jasno definiran, pregleden in lepo urejen sistem verovanja, kjer je vse razumljivo in določeno.
2. Pustimo vsem odlomkom, da govorijo z nezmanjšano močjo; ne upogibamo jih drugega pod drugega, čeprav to lahko pusti paradokse, kontradikcije in oksimorone, ki jih ne znamo povsem razložiti, urediti, pojasniti, razvezati, razrešiti. Tako ne dobimo jasno preglednega teološkega sistema, ampak serijo močnih besed, ki nas klešejo in spodbujajo, spodbijajo in spodbadajo ter ljubeče napadajo z različnih smeri. To je eksplozivna mešanica, ki aktivno deluje v nas, da bi bili aktivni v Božjem kraljestvu.

Kar se tiče mene, je izbira jasna. Izhajam iz dejstva, da nam Bog ni dal Svetega pisma za to, da bi iz njega ustvarjali lepe, zaokrožene teološke sisteme, ampak da bi me usposobilo za življenje v Kristusu, v njegovem kraljestvu. Zato je čisto v redu, da so v njem kakšni ostri, neizbrušeni robovi, ker me spodbujajo k dejavnosti. Poleg tega to ustreza mojemu nepopolnemu, zmotljivemu stanju – da sem pred Božjo besedo ponižen, in je ne skušam krotiti, je upogibati ali ji tako ali drugače zagospodovati. Sem pod njo, ne nad njo. Prav je, da Svetega pisma ne morem povsem stlačiti v nek formalno-logično ustrezen prisilni jopič, sestavljen iz idej ali »bibličnih principov«. Sveto pismo je pričevanje o živem Bogu, o njegovem razodevanju, in to pričevanje govorijo mnogi različni glasovi. Ne smem jih na silo harmonizirati, poenotiti; želja po čem takem je sicer razumljiva, vendar večinoma gre le za prikrit poskus, kako naj bi si človek podredil in prilastil Boga.

To, kar zagovarjam, je sicer slabo za teologijo, še posebej za tisto »sistematično«, dobro pa za »teoprakso«. Pri tej dilemi gre pravzaprav za nevarno zmoto v samem pristopu: kot da bi Bog od nas pričakoval predvsem določeno védenje, spoznanje, ne pa delovanje v skladu z njegovo voljo in naravo. Jezus je tukaj jasen: namen njegovih besed (in širše vsega Svetega pisma) je delovanje, ne zgolj poslušanje in umevanje (Mt 7,21–27; prim. Jak 1,22–25).

Ali ni branje, kakor ga predlagam, prav lahko razumeti s praktičnega in didaktičnega vidika? Ali ni tako, da mora učenec oziroma vajenec en dan slišati spodbudo v eni smeri, drugi dan, ko začne v tej smeri že pretiravati, pa spodbudo v nasprotni smeri? V praksi se vzgoja odvija točno tako.

Poglejmo si nekaj najbolj klasičnih nasprotij, na katerih so se lomila kopja teologov (in včasih žal tudi vojakov):

• Strogi Bog (1 Pt 1,17) in nežno ljubeči Bog (Iz 66,13). Na dan, ko sem lahkomiseln, moram slišati prvo, drugi dan, ko sem prestrašen, drugo. Potrebujem oboje, nerazredčeno. (Včasih tudi hkrati: Rim 11,22.) In ne pristajam na sodobno razkuhano mehkužno predstavo o »ljubečem Bogu«, ki nikoli ne kaznuje, niti na tradicionalno karikaturo neizprosnega in krutega Despota, ki komaj čaka, kje bo koga udaril.
• Božja suverenost (Ef 1,11) in naša svobodna in odgovorna odzivnost (Flp 2,12). Na dan, ko se hočem prevzeti in misliti, da sem sam od sebe zmožen česa, moram slišati prvo. Kakšen drug dan, ko sem (morda prav zaradi tega spoznanja) postal len in nedejaven, moram slišati drugo. Potrebujem oboje, nerazredčeno. In ne pristajam na pelagijanizem niti na kalvinizem.
• Napetost med že in še ne. En dan moram slišati, da je delo odrešitve dokončano in da je popolnost dosegljiva že tukaj (Mt 5,48; 1 Tes 5,23). Drugi dan se moram zavedati, da je treba prenašati stiske, omejitve in nepopolnosti sedanjega časa (Rim 8,18; 2 Kor 5,4) ter potrpežljivo čakati na Gospodov prihod (Jak 5,7sl.). Potrebujem oboje, nerazredčeno. In ne pristajam na futurizem niti na preterizem.
• Duhovništvo vseh verujočih (1 Pt 2,5; 1 Kor 12,7) in spoštovanje voditeljev (Heb 13,7.17; Flp 3,17). Na dan, ko se počutim nesposobnega in bi rad delo prepustil drugim, bolj kompetentnim, moram slišati prvo. Kakšen drug dan, ko trmasto vztrajam pri svojem in se zaletavam ob zid, potrebujem zgled starejših in zrelejših bratov v Kristusu, da bi jih lahko posnemal pri hoji za njim. Potrebujem oboje, nerazredčeno. In ne pristajam na klerikalizem (tudi v tisti poduhovljeni, evangelijski ali karizmatični obliki) niti na brezvestni, individualistični kaos sodobnih samotnih duhovnih jezdecev.
• Spoštovanje zapisane Božje besede (1 Kor 4,6) in poudarek na Svetem Duhu, ne na črki (2 Kor 3,6). Na dan, ko sem zmeden zaradi občutkov in duhovnih vtisov, potrebujem prvo. Kakšen drug dan, ko sem brez življenja, zagozden in skrčen pri golih besedah, drugo. Potrebujem oboje, nerazredčeno. In ne pristajam na karizmatične norije niti na malikovanje Svetega pisma.
• Moja identiteta: Božji otrok (Rim 8,15–16) oziroma Jezusov prijatelj (Jn 15,15) in samo nekoristen suženj (Lk 17,10). Ko se počutim omejenega, slabotnega ali izgubljenega, moram slišati prvo. Ko bi se hotel prevzeti in se moram izprazniti samega sebe, nujno potrebujem drugo. Potrebujem oboje, nerazredčeno. In ne pristajam na medlo, negotovo življenje, ki se neprestano sprašuje o svoji vrednosti, niti na aroganco »duhovnih junakov«.
• Opravičenje po veri (Rim 5,1) in po delih (Jak 2,21). Kadar mislim, da je moje odrešenje negotovo in da bi se moral zanj bolj potruditi, moram slišati prvo. Kadar pa se slepim, da to pomeni, da mi nekako ni treba delati vsega, kar naroča Bog, drugo. Potrebujem oboje, nerazredčeno. Ne pristajam na blasfemično predstavo, da se človek v katerem koli smislu lahko odreši sam, niti na »ceneno milost«, ki je v resnici perverzija prave Božje milosti.

Vsa navedena nasprotja seveda niso enaka. Pri nekaterih jih lahko ali celo moramo jemati hkrati, čeprav je to težko (npr. beseda in Duh), pri drugih je pomembno, da se zavedamo, da med enim in drugim obstaja določeno zaporedje (npr. najprej vera, potem dela). Glavno pa je, da jih ne poskušamo razvezati, razrahljati na eno ali drugo stran, čeprav nas naša človeška omejenost in lenoba in prevzetnost spodbujajo k temu.

Pravzaprav obstaja kraj, kjer so vsa ta nasprotja razrešena. Toda to ni določen teološki sistem, ampak oseba: Jezus Kristus. V njegovi osebi lahko opazujemo, kako vsi ti pari, vsa ta nasprotja sobivajo brez kontradikcije. Ko izkustveno doživljamo združitev z njim po Svetem Duhu, uzremo tudi smiselnost in nujnost teh nasprotij. Tam – in zgolj tam, v tem neposrednem, biblično-mističnem izkustvu – to niso več resnična nasprotja, ampak samo mnogotere odlike njega, ki nas je poklical v svojo veličastno luč (1 Pt 2,9). Tega živega izkustva, Kristusa samega, pa seveda ne moremo strniti, skrčiti, zapreti v nekakšen urejen formalno logični aparat. To bi bilo grozljivo bogokletje, prilastitev svetega in duhovna smrt.

Zato je zgodnja krščanska teologija rajši posegala po paradoksih in od-rekanju, kakor po sistematičnih definicijah. Kalcedonski koncil je o Kristusu npr. izjavil: »Priznavamo popolnoma istega Kristusa, Sina, Gospoda, Edinorojenega, ki obstoji v dveh naravah nepomešano, nespremenjeno, nerazdeljeno in neločeno.« Nezlito zlitje. Če prav pomislimo, je namreč tudi trditev, da je Kristus hkrati Bog in človek, še en primer nasprotij, kot smo jih navedli zgoraj. Pri tem naj pravzaprav sploh ne bi šlo za definicije v vsebinskem smislu, ampak samo za zamejitve, ki želijo kazati pot in napraviti prostor za pravo prakso – za pristno duhovno izkustvo onkraj besed. Vendar poznejši razvoj teologije (vsaj na Zahodu) žal ni šel v to smer.

Če smo se torej več kot tisoč let posvečali predvsem teologiji, je morda prav, da damo zdaj spet prednost teopraksi. Da stopimo na ozko Pot. In da tako tudi beremo Sveto pismo.