Slišal sem o vaši veri v Gospoda Jezusa in ljubezni do vseh svetih. Zaradi tega se ne neham zahvaljevati za vas in se vas spominjati v svojih molitvah, da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega, in razsvetljene oči srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih, kakšna je čezmerna veličina njegove zmožnosti do nas, ki verujemo po dejavnosti njegove silne moči, ki jo je udejanjil v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih, nad vsakršno vladarstvo in oblast, nad vsakršno silo in gospostvo ter nad vsakršno ime, ki se ne imenuje samo na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem. In vse je položil pod njegove noge, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi, ki je njegovo telo, polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje. (Pismo Efežanom 1,15–23)

Govoril naj bi o Božji hiši kot Kristusovem telesu. Pred tem klecam. Gre za neizrekljivo milost, o kateri je težko govoriti. Naokrog sebe v cerkvi vidite telo Jezusa Kristusa. Če ga ne razpoznavamo, smo v nevarnosti.

Kar sledi, je jecljanje pred globino Božje skrivnosti; zgolj nekaj opomb, ki naj bi nas uvajale v razmišljanje in življenje v Božji resničnosti. Vabim vas torej, da danes vsi skupaj ‘odrinemo na globoko’.

1. Telo kot združenost s Kristusom

Glava in telo sta povezana, sta eno, ena celota, spadata skupaj, nerazdružljivo. Dejansko o njiju ne moremo misliti ločeno – sicer sta oba mrtva. Tudi glava! – O tem si skoraj ne upam misliti: če bi Kristus ostal brez svoje Cerkve (vsaj kot ostanka), bi njegovo celotno poslanstvo propadlo. Tako se je Jezus ‘navezal’ na nas in tako smo mi ‘zavezani’ Kristusu v novi zavezi. Gre za popolno vzajemno povezanost, zavezanost in navezanost.

O tej enosti z Jezusom precej govori Janezov evangelij. ‘Jaz v vas in vi v meni, da bi bili popolnoma eno’ (prim. Jn 17,21.23). Pa tudi Pavel: ‘Kdor se druži z Gospodom, je z njim en duh.’ (1 Kor 6,17)

Si eno z Jezusom? Kako naj bi pravzaprav to izgledalo? Razmišljajmo o tej Božji viziji za naše življenje: biti popolnoma eno z njim, tako navezani in povezani.

Ko gledamo telo, vidimo človeka kot celoto. Tako naj bi bilo z nami: ko ljudje gledajo nas, naj bi videli Kristusa. Gre za isto identiteto.

2. Telo kot svetišče

Velika biblična tema, od Geneze prek Eksodusa do Salomona in potem izgnanstva.

Kaj je svetišče oziroma tempelj? Kraj, kjer biva Bog, resnično in konkretno, skoraj otipljivo (oblak, ognjeni steber) sredi svojega ljudstva.

Z Jezusovim učlovečenjem je Bog postavil svoje pravo svetišče, z njim se je Božja slava nepreklicno vrnila in se ‘naselila med nami’ (Jn 1,14). To je zdaj živo svetišče, Bog biva v telesu človeka, ki je vrhunec njegovega stvarstva. Torej ne v izdelku človeških rok, pa naj je bil Salomonov tempelj še tako čudovit, ampak v vrhunskem izdelku svojih rok.

‘V njem telesno biva vsa polnost božanstva’ (Kol 2,9). A tudi Cerkev kot njegovo telo je ‘polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje’ (Ef 1,23). Polnost!

Jezus je umrl in v svoji smrti postal ‘spravni pokrov’ (Rim 3,25) nad skrinjo nove zaveze v resničnem Božjem svetišču. Potem pa ga je Bog obudil od mrtvih v telesu, s čimer kaže, da je zavezan temu telesnemu bivanju v svetu. In po vnebohodu se to telesno bivanje nadaljuje v telesih tistih, ki jih je takoj zatem napolnil Sveti Duh – v telesu Cerkve.

To, da smo posamezno, še bolj pa skupaj zdaj Božje svetišče, Pavel razvija tudi na več drugih mestih; gre za eno najpomembnejših tem njegove teologije.

Se zavedaš, da si Božje svetišče? ‘Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu.’ (1 Kor 6,19-20) Prav zato se kristjani imenujejo ‘sveti’. Si svet? Sveti Bog prebiva v svojih svetih. To velja še posebej, kadar si skupaj z drugimi Jezusovimi učenci: ‘Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.’ (Mt 18,20) Naslednjič, ko moliš s svojimi prijatelji ali s svojo družino se spomni na to obljubo in se nasloni nanjo.

Telesno bivanje Boga med ljudmi se torej nadaljuje v Kristusovem telesu – vidno, otipljivo, izkustveno:

• Prek Božje besede, ki se govori v Cerkvi. Evangelij je Božja (ne človeška!) moč v odrešitev vseh ljudi.
• Prek zakramentov, ki so ‘vidna znamenja nevidne Božje milosti’ (Trubar).
• Prek delovanja Svetega Duha v vseh udih telesa.
• Prek sadu Svetega Duha, ki se vidi v njegovem načinu življenja, predvsem v služenju drugim, ne sebi.

3. Telo kot izvrševalec Kristusovih del

Glava misli in telo izvršuje. Telo je opravilni, funkcionalni podaljšek glave – izvršuje to, kar hoče glava (razen če je hudo bolno).

Tako je osnovna naloga Kristusovega telesa, da opravlja Kristusova dela – vse, kar je on delal, zdaj nadaljuje njegovo telo. Je njegovo konkretno delovanje v svetu. Jezus je celo rekel, da bomo opravljali še večja dela – morda zato, ker je njegovo telo zdaj prisotno po vsem svetu in lahko Jezusov Duh prek njega služi mnogim.

Novozavezna mesta, ki govorijo o Cerkvi kot Kristusovem telesu (Rim 12,3-8; 1 Kor 12; Ef 4,1-16), takoj nadaljujejo s predstavo, da smo posamezni verniki različni udje v tem telesu in da ima vsak od nas določeno nalogo, funkcijo, karizmo, delo, talent, službo. Vsak od nas, brez izjeme.

Ta služba je neposredno povezana z močjo in z darovi Svetega Duha, zato na teh mestih v Novi zavezi najdemo sezname darov in služb Svetega Duha.

Pri tem ne smemo umetno ločevati med ‘nadnaravnimi demonstracijami’ Božje moči in ‘dobrimi deli’. Takšno ločevanje je tuje Novi zavezi. Svetega Duha potrebujemo tako za potrpežljivo prenašanje krivic in za ljubeče služenje nehvaležnim kot za prerokovanje in čudežne ozdravitve. Vse to je v resnici čudežno, ker ne prihaja od človeške zmožnosti, ampak je udeleženo v življenju in moči vstalega Kristusa.

Ali veš, kaj je tvoj dar oziroma služba v Kristusovem telesu? Če ne veš, nič hudega, samo vztrajno moli in išči, pa boš našel. Jezus je še bolj zainteresiran kot ti, da bi si ti glede tega prišel na jasno. Poleg tega govori s pastorjem in z drugimi delavci v skupnosti. Oni so tu prav zato, da pomagajo pri prepoznavanju in vzgajanju duhovnih darov v Kristusovem telesu.

Poudarek je torej na tem: Bog daje Kristusovemu telesu svojo lastno moč, da bi lahko pričevalo svetu, da je Jezus zares vstal od mrtvih. To je temelj vere in vsega. To novo življenje, ki ne pozna več smrti, naj bi se že zdaj razodevalo v naših umrljivih telesih in predvsem v telesu Cerkve – v vseh naših dejavnostih in službah. Vse to seveda v moči Svetega Duha, ki je v nas.

Sploh je ves govor o Cerkvi kot Kristusovem telesu bistveno povezan z darom Svetega Duha: ‘V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha.’ (1 Kor 12,13) Cerkev naj bi bila v nekem smislu ‘utelešenje’ tretje Božje osebe, oživljajočega in močnega Božjega Duha, ki je ara prihodnje slave in Tolažnik-Učitelj, ki bo do konca z nami in ki nas vodi v vso resnico.

4. Telo kot medsebojna povezanost

Če pa smo udje enega telesa, potem velja še nekaj: ne samo, da smo eno s Kristusom, ampak smo eno tudi drug z drugim.

‘V ljubezni prenašajte drug drugega. Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: eno telo in en Duh …’ (Ef 4,2-4)

Tista povezanost, navezanost in zavezanost, ki smo jo omenjali zgoraj, pri našem odnosu z Jezusom, velja tudi horizontalno, med nami. Ker imamo enega Duha, smo v Božjih očeh eno telo – popolnoma eno.

Si eno s svojim bratom ali sestro? S tistim, ki te moti, ki te prizadene, ki ti gre na živce? S človeško močjo to ne gre, z Božjo ljubeznijo pa je to mogoče in nam je v veliko veselje.

Ravno zato v Kristusovem telesu velja, da moramo drug drugemu neprestano odpuščati, se prenašati v ljubezni, se sprejemati v Božjo slavo in drug drugemu služiti v Kristusovem Duhu. Brez izjeme, vztrajno, požrtvovalno. V veri.

Jezus je rekel: ‘Novo zapoved vam dam: … Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!’ (Jn 13,34) In potem beremo v Janezovem pismu: ‘Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas postala popolna.’ (1 Jn 4,12)

To velja tako za odnose med posamezniki kot za odnose med skupnostmi. Za Boga je Cerkev samo ena – Kristus ima samo eno telo. V njem so vsi ljudje, ki res verujejo v Jezusa in mu sledijo kot učenci. Kjer je to, tam – če parafraziram Pavla – ni več katoličana ali protestanta, luterana ali binkoštnika, temveč vse in v vseh je Kristus (prim. Kol 3,11).

In če bomo gledali in delovali tako, z očmi vere, potem tudi naša tragična razdeljenost ne bo več prekletstvo, temveč bo postala blagoslov: veselje različnih, ki si služijo v ponižnosti in se dopolnjujejo.

Molimo torej, da Bog ponovno razplamti v nas nebeški Dar, Svetega Duha, ki smo ga prejeli po veri v Jezusa, da bomo zares njegovo telo v tem svetu, popolnoma združeni z Jezusom in drug z drugim, v ozdravljenje, osvoboditev in dobrobit drugim.