Project Description
Naše poslanstvo
Tu smo, da prisluhnemo ljudem, ki so se znašli v različnih neprijetnih situacijah, ki se na nek način nanašajo na nosečnost. Želimo ponuditi razumevanje, informacije, tehnično in tudi materialno pomoč, kolikor je v močeh društva; želimo odgovoriti na vprašanja mater, bodočih mater, deklet, ki se soočajo s spolnostjo, žensk, ki so že imele izkušnjo splava, tudi očetov, mož in partnerjev – ali pa vsaj usmeriti po odgovore, če jih nimamo sami.
Kaj verjamemo?
Verjamemo, da obstaja pozitivna rešitev za vsako, še tako obupno situacijo, včasih je treba le malo več delati. Verjamemo, da je vsako človeško življenje in bitje neprecenljivo; vsak je ustvarjen edinstven ne glede na poreklo, preteklost, sedanje okoliščine, dejanja, verska ali politična prepričanja, in ima edinstveno vlogo v svojem življenju in na svetu. Verjamemo, da ima vsak posameznik pravico do odgovornega, informiranega in samostojnega odločanja o svojem življenju.
1. MOJA ZGODBA:
Ni več dneva, ko ne jokaš in se 1000-krat na dan opravičiš in niti ne veš, ali sebi, ali te to nedolžno bitje mogoče sliši, ali le iščeš Boga, čeprav ne verjameš. Bolečina, solze, krivda, osamljenost in še mnogo občutkov, ki niso in niso hoteli stran. Odrekanje hrani, alkohol, droge, nočne more in nobenega človeka, ki bi te razumel, kaj šele, da bi ti lahko pomagal.
Nikoli v svoji mladosti si nisem predstavljala, da ti splav, ki ga vsi opisujejo kot nekaj običajnega, pusti lahko tako grozne posledice. Hvaležna sem za punce, ki se s temi občutki niso nikdar borile, a jaz, na žalost, sem se. Sam splav je nekaj, na kar vas nihče ne pripravi, ne veste, kaj počnete, in kaj šele vas čaka. Zame je bil to usodni dan, ki mi je življenje obrnil na glavo, obstala sem v črni luknji in izhoda nisem našla 2 leti. 2 leti trpinčenja, žalosti. Vse, kar sem počela, je bilo brez smisla. Še stvari, ki so me veselile, me takrat niso. Kako bi te, če v glavi vedno znova slišiš odmev: »Ubila si nedolžno bitje, odplaknila si ga v straniščno školjko, ja, morilka si!« In ko veš, da si resnično naredil grozno stvar, se ti vse ostale napačne odločitve sploh ne zdijo grozne. Samo sebe sem sovražila, uničevala.
Nekega večera sem spet brala forume in iskala nekoga, ki se počuti tako grozno kot jaz. Ker jaz sebe takrat nisem razumela, niti nisem razumela, zakaj ti občutki ne gredo stran, ko pa ti vsi pravijo, da je splav nekaj čisto normalnega. NI in nikoli ne bo. In tisti večer se pojavi stran SARA CENTER ZA ŽENSKE! Vsa tresoča sem napisala mail za prvo srečanje in takoj povedala, da nisem verna, ampak da bi poskusila. Tako sem spoznala čudovito žensko, ki je bila prva, ki ni obsojala mojih občutkov, in predvsem, me je razumela. Spoznala sem žensko, za katero bom do konca življenja hvaležna, da jo imam. Programu REŠITI ENO moraš zaupati in vztrajati, pa čeprav je težko, ampak resnično pomaga. Bilo je veliko solz, ampak tudi veliko smeha. In sama nisem verjela v to, da mi bo ta program resnično pomagal, ampak mi je, danes diham in se spet smejim in sem med ljudmi.
Nikoli ne pozabiš tako groznih dejanj, ampak ni več krivde, ni več tisoč vprašanj, zdaj vem, da sta moja angelčka na varnem in čakata na moj objem, do takrat pa bo moj Gospod skrbel zanju! Pomagaj si, če rabiš pomoč, jaz sem danes končno spremenjena in brez vere v Boga in Sara centra za ženske mi sigurno ne bi uspelo.
TT, 27 let
2. IZKUŠNJA SPLAVA:
Vse se je začelo, ko je nosečniški test pokazal dve črtici, torej pozitivno. V moji glavi so se takrat odvijali različni filmi, od tega, kaj zdaj, kako naprej, saj imam že dva otroka, sem brez službe, tudi mož je brez službe, v najemniškem stanovanju, brez pomoči staršev, kako bova zmogla, najin odnos ni rožnat, obsojanje iz strani drugih ljudi, predvsem staršev in sledila je odločitev “SPLAV”.
Prišel je dan, ko sem bila naročena, sledilo je podpisovanje raznoraznih papirjev, če bi med posegom prišlo do kakšnih zapletov, namreč odločila sem se, da mi opravijo poseg v splošni anasteziji, ker ne bi prenesla, da bi morala splaviti v straniščno školjko.
Poseg je bil opravljen in že takoj po njem je sledilo obdobje bolečine, strahov, notranjih bojev, samokaznovanja. Na to me nihče ni pripravil in me poučil, tudi zdravstveno osebje in psihologi ne. Ker mož takrat ni znal razumeti, kaj se dogaja z menoj, je bil najin zakon na nitki, torej tik pred ločitvijo. Z besedami žal ne morem opisati, kaj se je takrat dogajalo znotraj mene; neznosna bolečina, jok, bes, jeza, obsojanje, občutki krivde, z eno besedo “groza”. Ker sem se zavedala odgovornosti do svojih dveh otrok, sem si želela nekako pomagati in iskala sem pomoč, pri mojih najbližjih so bila vrata zaprta.
Sedela sem na postelji, jokala in prosila Boga, naj mi oprosti in mi pomaga. Vstala sem, odšla pred računalnik in tam sedela toliko časa, dokler nisem prišla do spletne strani Sara centra, takoj sem poklicala na njihovo številko. Na drugi strani se je oglasila prijazna gospa, jokala sem ves čas in jo prosila, naj mi pomaga. Njene vzpodbudne besede so mi vlile upanje in pogum za naprej. Vprašala me je, če lahko moli zame in pristala sem, samo da bi prenehalo boleti. Čeprav takrat nisem poznala Boga, sem čutila, da mi lahko pomaga iz te brezizhodne situacije.
Čez nekaj dni smo se s Tanjo in Stanko dobile na kavi, da se malo pogovorimo o moji izkušnji. Tako toplih in srčnih oseb, kot sta bili onidve, v svojem življenju do takrat nisem poznala. Vlili sta mi pogum, da lahko z Božjo pomočjo prebrodim še tako brezizhodno situacijo in me povabili na tečaj Rešiti eno. Bila sem skeptična, ker Boga nisem poznala, namreč odraščala sem v družini brez vere; nisem verjela, da je to mogoče, da ti Bog lahko pomaga.
Vključila sem se v tečaj Rešiti eno, kjer se ženske soočajo s svojo izkušnjo splava. Predelale smo vsa negativna čustva od strahu, sramu, občutka krivde, jeze itd., na osnovi svetopisemskih zgodb.
Po zaključenem tečaju sem začutila izjemno olajšanje, ampak sem vedela, da je to šele začetek. Ker človek ne more vedno imeti nekoga ob sebi, da mu lahko zaupa in pomaga, sem bila na preizkušnji, ali verovati v Boga ali ne. V meni so se zopet pojavili raznorazni negativni občutki in čustva (najbolj je bil prisoten občutek krivde, torej za to, kar si naredila, boš tudi kaznovana), bala sem se, da bom zbolela, pojavil se je občutek cmoka v grlu (joj, kaj če imam raka), ko so se ti občutki pojavljali, sem se avtomatsko obrnila k Bogu. On je vedno ob meni in prosila sem ga, naj mi pomaga, naj v moje življenje prinese ozdravljenje moje duše in naj mi odstrani vse moje okove in uslišal me je, takoj mi je odleglo.
Torej iz vsega tega sem potegnila en in zame edini izhod iz vsake situacije: vsakodnevna hoja z Gospodom. Kar naenkrat se je začel spreminjati moj pogled na vse, pridobila sem zaupanje vase, imam več poguma in tudi najin odnos z možem se je močno spremenil, torej deluje! ALELUJA!
Po tej trnovi poti, zame totalno brezizhodni izkušnji, mi je Bog oprostil. Po 10 mesecih mi je zopet namenil čudež, zanosila sem. Zdaj se ne sprašujem več, kaj in kako, ampak točno vem, da ima Bog zame in za mojo družino načrte in ta čudež je nič drugega kot njegov blagoslov.
K.
