Ko je Elsie zbolela za rakom, je bila pripravljena iti domov v nebesa, da bi bila z Jezusom. Toda ozdravela je, čeprav je zaradi bolezni ostala nepokretna. Spraševala se je, zakaj ji je Bog prizanesel z življenjem. »Kaj dobrega lahko storim?« ga ja vprašala. »Nimam veliko denarja ali spretnosti in ne morem hoditi. Kako sem ti lahko koristna?«<br />Potem je našla majhne, preproste načine, kako služiti drugim, še posebej njenim čistilkam, ki so bile priseljenke. Kupila jim je hrano ali jim dala dodaten denar, kadar jih je videla. Njena darila so bila majhna, vendar so pomagala delavcem, da so preživeli čez mesec. Ko je to delala, je ugotovila, da Bog skrbi zanjo; prijatelji in sorodniki so ji dajali darila in denar, s čimer je lahko v zameno blagoslovila druge.<br />Ko je delila svojo zgodbo, si nisem mogel kaj, da ne bi pomislil, kako je Elsie udejanjala klic iz 1 Jn 4,19, naj ljubimo drug drugega: »Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil« in resnico iz Apd 20,35, ki nas spominja: »Večja sreča je dajati kakor prejemati.«<br />Elsie je dajala, ker je prejela, in je bila v zameno spodbujena, ko je dajala. Vendar je pomoč od nje zahtevala malo več kot ljubeče, hvaležno srce in pripravljenost, da ponudi, kar ima – kar je Bog pomnožil v krog vrlin dajanja in prejemanja. Prosímo ga, naj nam da hvaležno in radodarno srce, da bomo dajali, kakor nas on vodi!