Krst

Poleg Svetega pisma nam je Jezus je dal dve konkretni dejanji, prek katerih nam posreduje svojo milost in svojo oživljajočo, stvariteljsko Besedo: krst in Gospodovo večerjo. Pri obeh je človek na poseben, konkreten, otipljiv način združen s Kristusom in povezan z njegovim glavnim dejanjem: s smrtjo na križu in z vstajenjem od mrtvih. Obe delujeta po človekovi veri in torej ne sami od sebe (kot kakšna magična obreda) – po veri v Kristusa, o katerem pričuje Sveto pismo. Sta sredstvi oziroma orodji, prek katerih prejemamo Božjo milost, ne milost sáma. Moč krsta in Gospodove večerje torej ni v njiju samih, ampak v Božji Besedi, ki je za njima in ki jo posredujeta.

Jezus nikoli ni zapovedal praznih stvari, ki bi bile zgolj formalne. Krst in Gospodova večerja sta Jezusova zapoved, ukaz, zato sta »opasana« z Božjo močjo. Sta efektivni dejanji, pri katerih se nekaj zgodi, spremeni.

Pomen

Vstop v krščansko življenje

Krst je enkratno dejanje. Je svetopisemski vstop v krščansko življenje, pravi začetek naše poti z Jezusom (Mt 28,19–20; Apd 2,38.41; 8,36-38; 9,18; 18,8 itd.). Je »sprejetje Jezusa« pod njegovimi pogoji, na način, ki ga je izbral in predvidel on sam.[1] Je konec starega in začetek novega življenja. Kot konkreten dogodek, izvršen ob določen času, na določenem kraju in pred pričami, nam ponuja trdno, od Boga dano izhodišče, na katero se lahko pozneje opiramo in sklicujemo. Zgolj vero sámo po sebi namreč lahko doživljamo kot psihološko dejstvo, ki se spreminja in niha ter je pogosto precej nepopolno – zato nam je Bog priskrbel konkreten zunanji dogodek, ki se je neizpodbitno izvršil in v katerega ni mogoče dvomiti. Krst torej sloni na veri, potem, ko je izvršen, pa resnično vero tudi krepi.

Osebna navezava na Kristusa

Že Jezus sam je svojo smrt opisal kot »krst« (Mr 10,38). Pri krstu gre torej za osebno povezanost z Jezusom, gre za dejansko podobnost, deljenje iste usode, sovpadanje z njim – s temeljnim dogodkom njegovega življenja. To združitev s Kristusom izraža tudi svetopisemska zveza »krst v Jezusovo ime« (Apd 2,38; 8,16; 10,48; 19,5; prim. tudi Rim 6,3; 1 Kor 1,13.15 in še posebej Gal 3,27). Ta mesta v skladu z izvirnim pomenom besede »krst« dejansko govorijo, da smo »potopljeni v Jezusa«.

Združitev z Jezusovo smrtjo in vstajenjem

V krstu smo združeni s Kristusovo smrtjo in z njegovim vstajenjem (Rim 6,3sl.). Človek prek krsta postane osebno deležen duhovne resničnosti, ki je prej kot nekaj splošnega obstajala zunaj njega in se ga ni dotikala. Kristus je namreč umrl in vstal od mrtvih za vse ljudi, s krstom pa se posameznik sam oprime in postane deležen obojega, z njim prejme oziroma si na od Boga določen način »prisvoji« oziroma »privzame« sadove Kristusovega odrešenja – njegove smrti in vstajenja.

Dejanje pokopa

Prvi del krsta – spust pod vodo – je dejanje pokopa (Rim 6,4; Kol 2,12) in pomeni dokončno slovo od »starega človeka«, od sebičnega, neodvisnega »jaza«, ki je bistveno obrnjen k samemu sebi in ki hoče pravzaprav biti sam svoj bog. Krst je konec »projekta jaz«, osvoboditev od samega sebe. Krst torej pomeni odpoved samemu sebi, vsemu, kar smo in kar imamo. »Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. … Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik.« (Jn 12,24.26) »Nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33; prim. tudi v. 26–27). »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?« (Lk 9,24–25) S krstom se podvržemo Kristusu, podvržemo njegovi smrti. S krstom je naš stari »jaz« pribit skupaj s Kristusom na križ in tako za vedno odstranjen. Na to se lahko zanesemo, ker je to delo opravil Kristus, ne mi. Krst torej od nas zahteva predvsem zavestno in prostovoljno privolitev v to usmrtitev in pokop.

Krst je živ izraz temeljne resnice evangelija: naš stari človek, ki živi zase in za zadovoljevanje svoji sebičnih želj, je neizprosno obsojen. Kristusov križ pomeni sodbo nad vsem svetom (Jn 12,31), se pravi nad vsem zgolj človeškim področjem mišljenja, vrednotenja in delovanja, ki ignorira Boga ali pa si ga hoče religiozno, duhovno, okultno ali magijsko prisvojiti in podrediti. S krstom se prostovoljno podvržemo tej Kristusovi sodbi in jo potrdimo kot resnično in upravičeno. To je, kot bi rekli: »Tam, na tistem križu, bi moral viseti jaz sam, zaradi mojih grehov. To bi bilo dejansko prav. Vsak greh – zato tudi moj – si zasluži edinole takšno kazen in tak konec!«

Zato je jasno, da je poleg vere v Jezusa, ki pomeni zaupanje v njegovo osebo in njegovo delo, bistven predpogoj krsta spreobrnjenje oziroma spokorjenje (grško metanoia), globok mišljenjski in življenjski preobrat (Apd 2,38), jasno spoznanje o naši lastni grešnosti, ki nas odtujuje od Boga, od soljudi in dejansko od vsega dobrega, ter nas (tudi proti naši volji) peha v bedo in dokončno smrt. V tej luči je celo usmrtitev in pokop tega starega človeka, ki je brezupno zasužnjen z grehom, vesel in osvobajajoč dogodek.

Tako krst na edinstven način opravi z grehom: »telo greha« (Rim 6,6) je uničeno, da ne bi več sužnjevali grehu. »Telo greha« tu pomeni telo, ki je podvrženo (subjekt) grešnim nagnjenjem, in hkrati celotno osebo, ki je podvržena grehu (subjekt greha). Krst je torej »Kristusova obreza« (Kol 2,11), ki odstrani greh, obljubljena notranja operacija, »obreza srca«, ki so jo napovedovali preroki (5 Mz 30,6; Jer 4,4; 31,33; Ezk 36,26; prim. tudi Rim 2,29). Ta obreza onesposobi, uniči, ukine, usmrti telo oziroma osebo, ki je bila nosilec greha. Grehu vzame podlago – tisto oziroma tistega, ki mu je bil pokoren. S krstom slečemo »telo mesa« (Kol 2,11), se pravi človeka, ki je odtujen Bogu in gluh zanj, človeka, ki ga absorbirajo lastne sebične želje, strahovi in bolečine. Vse to se seveda zgodi po veri v Kristusa – s tesnim, zvestim, osebnim, ljubečim zanašanjem nanj, na njegovo besedo in na delo, ki ga je opravil.

Ali to pomeni, da krščeni ne more več grešiti? Ne, zaradi slabih navad in miselnih vzorcev lahko še vedno pogreši, vendar bo zdaj to proti njegovi naravi, medtem ko je prej greh preprosto in naravno izhajal iz tega, kar je bil. Greh mu je zdaj tuj, prej pa mu je bil domač, tako kot je krščeni zdaj domač z Bogom, prej pa mu je bil Bog tuj.

Dejanje vstajenja od mrtvih

Drugi del krsta – dvig iz vode – pa je slavno dejanje vstajenja od mrtvih, je udeleženost v novem, večnem življenju, ki ga že živi vstali Jezus. Ker smo se podvrgli njegovi smrti, se zdaj podvržemo tudi njegovemu vstajenju od mrtvih kot neizpodbitnemu in nepreklicnemu zgodovinskemu dogodku, ki zdaj postane tudi naš dogodek. Še več, Kristusovo vstajenje postane »oblast«, pod katero bomo bivali odslej. Udeleženi smo v Kraljestvu, v novi dobi, ki se je z Jezusovim telesnim vstajenjem v tem svetu na skrivnem že začela. Za posameznika je to dejansko odločilna točka novega stvarjenja, trdni kraj novega rojstva (prim. Jn 3,5). To je rojstvo iz Boga, ki ga je omogočil Kristus in ki ga uresniči Sveti Duh. Pomeni prejetje novega »jaza«, ki je podoben Kristusovemu in je dejansko iste narave (2 Pt 1,4)! Novi »jaz« je v temelju obrnjen proč od sebe k Drugemu – k Bogu in k sočloveku. Ta novi človek, homo Dei, Boga dojema kot svojega Očeta (Rim 8,15), s katerim je tesno povezan – enako kakor Jezus (Mr 14,36 in Jn 17,21). Nad krstno vodo se sliši Očetov glas: »Ta je moj ljubljeni sin oziroma hči, zelo sem te vesel.« Tako s krstom »oblečemo Kristusa« (Gal 3,27).

Očiščenje in odpuščanje grehov

Zaradi vsega, kar smo do zdaj povedali, je krst tudi popolno očiščenje (Apd 22,16), je sredstvo, prek katerega dejansko prejmemo, si »prisvojimo« oziroma »privzamemo« popolno odpuščanje vseh svojih grehov (Apd 2,38) – na podlagi naše vere v Jezusa in našega spreobrnjenja. Očiščenje oziroma odpuščanje grehov pomeni, da smo zdaj sprejemljivi za Boga, da smo »v pravem stanju« pred njim. To očiščenje nam omogoči skupnost z njim in udeleženost v resničnem (duhovnem, nebeškem) bogoslužju (Jn 4,23–24; Flp 3,3; Heb 12,18–24). Starozavezni predhodnik krsta so namreč razne bogoslužne kopeli (gl. spodaj), ki so služile očiščevanju v zunanjem smislu in so posamezniku omogočale udeleženost v tempeljskem bogoslužju. Novozavezni krst je v nasprotju s tem notranje, pravo očiščenje (prim. 1 Pt 3,20–21), saj je v skladu z Jezusovim naukom tudi resnična »nečistost« nekaj notranjega (prim. Mr 7,14–23). Na krst kot sredstvo Božjega notranjega očiščenja verjetno namigujeta tudi odlomka Jn 13,10 (prim. Jn 15,3!) in Ef 5,26. Oba obenem tudi kažeta, da je vir oziroma dejavnik očiščenja Božja beseda (evangelij ali pa kar Jezus osebno), medtem ko je krstna voda sredstvo, ki ga Božja beseda uporablja. Drugi, neposrednejši predhodnik krščanskega krsta, krst Janeza Krstnika (glej spodaj), podobno poudarja krst kot sredstvo odpuščanja vseh naših grehov ter njegovo povezanost s spreobrnjenjem (prim. Lk 1,77; Mr 1,4–5; Apd 19,3–4).

Vstop v novo zavezo z Bogom

Naslednji vidik krsta je, da gre za naš vstop v Božjo novo zavezo. Bog je s svoje strani že stopil vanjo, ko jo je Kristus vzpostavil s svojo spravno žrtvijo na križu, mi pa vstopamo vanjo s krstom. To je javno dejanje, ki jasno izpričuje naš prestop pod Božje okrilje, prestop iz kraljestva teme v kraljestvo luči (Kol 1,12–13), prestop na stran kralja Jezusa, ki ga je Bog že potrdil za Vladarja sveta in ki bo ob svojem času odkrito vzpostavil svojo oblast. Pogoj za vstop v novo zavezo je »vera« v Mesija Jezusa, kar v skladu z izvirnikom pomeni zvestobo in lojalnost novemu kralju, osebno zaupanje vanj in predano poslušnost njemu samemu. S krstom se zavežemo Bogu, kot se je Bog v Kristusu že zavezal nam. S tem dejanjem vsem jasno deklariramo, kam spadamo in kje stojimo. Vsem: Bogu, angelom, ljudem, demonom, Satanu in vsemu drugemu stvarstvu. Zato ima krst, storjen v veri, močne duhovne posledice, saj pomeni legalno dejanje prehoda izpod ene oblasti pod drugo.

Vzporednica s poroko

Pri krstu kot zavezi se sama od sebe ponuja vzporednica s poroko, s sklenitvijo zakonske zveze med možem in ženo. Moški in ženska se spoznata, med njima vznikne resnična ljubezen in odločita se, da se bosta zavezala drug drugemu za vedno. To storita s poročnim obredom, ki je javno dejanje – od sedaj naprej vsi vedo, da sta ta moški in ta ženska zakonski par in torej nista »prosta« za druge partnerje. Sam poročni obred ne ustvari ljubezni, jo pa zapečati za vedno; dvigne jo na povsem drug nivo, zdaj sta nepreklicno izročena drug drugemu v dobrem in zlu, zavezana, intimno povezana v eno meso, v eno bitje, ki rojeva novo življenje. Njun odnos je bil lahko iskren že pred tem, vendar je bil neobvezen, zdaj pa postane zavezujoč do smrti. En moški in ena ženska do smrti – in na drugi en človek in en Bog za vedno. Kristus se je že izročil »do smrti«, prav tako se s svojo smrtjo v krstu sreča krščenec; s krstom se zaveže, da bo vztrajal s Kristusom v dobrem in zlu, da mu bo zvest in da bo, če bo potrebno, zanj dal tudi svoje življenje. V novozaveznih časih je bilo to samoumevno, ker si se s krstom neposredno izpostavil smrtni nevarnosti, v naših trenutnih okoliščinah pa moramo to še posebej jasno poudariti: s krstom se zavežeš Kristusu na življenje in smrt, pripravljen si na mučeništvo, sicer njega nisi vreden (Mt 10,38–39). Po krstu si njegov in on je tvoj (Vp 2,16; 6,3) – za vedno. Povezan si z njim v eno, z njim si en duh (1 Kor 6,17; prim. tudi Ef 5,31–32), da bi z njim obrodil veliko dobrega sadu (Rim 7,4).[2] Krst ni samo dejanje vere, ampak tudi in predvsem dejanje goreče in zveste ljubezni do Kristusa.

Točka, na katero se vedno vračamo

Krst je torej dogodek, na katerega se pozneje lahko oziramo in opiramo, tudi ko je naša vera šibka in ko je naš duhovni pogled zastrt. Dovolj je, da se preprosto spomnimo nanj, na njegov pomen, in se z njim strinjamo, v smislu potrditve svoje udeležbe in pritrditve vsemu temu, kar pomeni. Tako se lahko vedno znova utrdimo in osvežimo v temeljni resničnosti evangelija, Božje dobre novice, v kateri je celotna Božja moč (Rim 1,16). Smisel krsta torej ni neko »krstno doživetje«, ampak pomen, ki ga ima krst za nadaljnje krščansko življenje. Zato vse omenjeno velja tudi, ko posameznikov krst ni bil izpeljan posebej lepo ali dobro. Apostol Pavel v celotnem 6. poglavju Pisma Rimljanom (še posebej si oglej vrstice 11–14!) spodbuja kristjane prav na ta način, da jim pred oči prikliče njihov krst in pomen, ki ga ima to dejanje za njih zdaj. Še bolj izrecno je vračanje na krst kot začetek krščanske poti poudarjeno v 2. poglavju Pisma Kološanom: »Kakor ste torej sprejeli Gospoda Kristusa Jezusa, v njem živite, ukoreninjeni in sezidani v njem … S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z njim, v njem ste bili tudi obujeni, po veri v delovanje Boga, ki ga je obudil od mrtvih.« (Kol 2,6–7.12; glej celoten odlomek.) Da bi utrdil njihovo vero, jih spomni na krst!

Vsaditev, inkorporacija v Kristusovo telo

Krst ni zgolj individualna transakcija med posameznikom in Bogom, temveč pomeni vstop, inkorporacijo, vsaditev v Kristusovo telo: »V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha.« (1 Kor 12,13; prim. tudi Ef 4,3–6) Če smo rekli, da krščenec s svoje strani sklene in ratificira novo zavezo z Bogom, to pomeni, da postane polnopraven član novega Božjega ljudstva, novega človeštva, ustvarjenega v Kristusu, član nove Božje družine, ki jo Sveti Duh zbira okrog Kristusa. To pomeni dvoje: krst, ki ni povezan z vključitvijo v konkretno občestvo Jezusovih učencev, je vprašljiv, saj zanemari neposredni namen samega krsta. Krščevalec naj bi poskrbel, da bo krščenec vsajen v resnično skupnost Jezusovih učencev, kjer se bo skupaj z njimi lahko učil izpolnjevati vse, kar je zapovedal Jezus (Mt 28,20), kjer bo lahko rastel ter prejemal in dajal drugim. Po drugi strani pa ne smemo pozabiti, da krst sam po sebi ne pomeni zgolj pripadnosti neki lokalni skupnosti ali celo članstva v tisti krščanski denominaciji, ki ga je izvedla, ampak pripadnost celotnemu Kristusovemu telesu vseh časov in krajev in oblik. Majhno dejanje z globalno veljavo.

PREBERITE PREOSTANEK ČLANKA

Share This Post!

Najnovejši prispevki

Arhivi

Kategorije

Seznam društev in krščanskih podjetji, ki delujejo v Sloveniji.

Želiš biti redno obveščen o novih dogodkih?

Potem nam zaupaj svoje podatke in prejel boš občasna obvestila.