Ko sta imela Oswald in Biddy Chambers od leta 1911 do 1915 teološko šolo v Londonu, sta nadaljevala svoje življenjsko načelo, da ne odbijeta tistih v potrebi. Prekanjeni Londončani so bili nad to prakso zgroženi, saj so mislili, da bodo izkoristili šolo. Oswald je v odgovor pripomnil, ne da bi druge povabil, naj sledijo tej praksi: »Moja odgovornost je dajati. Bog bo poskrbel za tistega, ki prosi.«<br />Par je posnemal zgled našega velikodušnega Stvarnika. Bog je po navodilih Mojzesu svojemu ljudstvu pokazal milostne načine življenja in služenja drugim, vključno z dajanjem hrane in imetja. Mojzes je naročil Izraelcem: »Ob koncu vsakega tretjega leta izloči vso desetino …, da lahko pride levit, …, in tujec, sirota in vdova …; naj se najedo in nasitijo« (5 Mz 14,28–29). Po velikodušnosti svojega ljudstva Bog skrbi za ranljive.<br />Chambersovo zaupanje v Boga je bilo tako močno, da so dali radi in brez vprašanj. Naučili so se »bati vse dni Gospoda, svojega Boga« (v. 23) in prejemati njegov blagoslov »pri vsem delu [svojih] rok« (v. 29).<br />Morda bomo tudi mi navdihnjeni za velikodušno dajanje, medtem ko se bomo zanašali na Boga za modrost in razsodnost. Vemo, da nas bo Bog velikodušno vodil in usmerjal, ko bo skrbel za tujce, sirote in vdove.